Slivovka je eno najpomembnejših sadnih žganj v Srbiji, od koder prihajamo, in velja za tradicionalno domače žganje. Prideluje se iz zrelih, zdravih in tehnološko primernih plodov slive, kakovost končnega izdelka pa je odvisna od surovine, pravilno vodene fermentacije, skrbne destilacije in ustreznega zorenja.
Najpogosteje uporabljena sorta je Požegača, ki predstavlja približno 50%, med drugimi pogosto uporabljenimi sortami sliv za proizvodnjo rakije pa so Crvena Ranka, Metlaš, Trnovača, Moravka, Piskavac, bele slive, Dženerika, Petrovka in Mirisavka.
Tehnologija predelave sliv v rakijo vključuje naslednje korake:
Obiranje sliv
Zbiranje in prevoz sliv v fermentacijske posode
Drobljenje sliv in ločevanje koščic
Alkoholna fermentacija slivove drozge
Destilacija fermentirane slivove drozge
Zorenje in finalizacija šljivovice
Za proizvodnjo visokokakovostne šljivovice je treba uporabiti popolnoma zrele, zdrave in nepoškodovane plodove. Gnile, plesnive ali umazane plodove je treba odstraniti, saj negativno vplivajo na proces fermentacije in aromo rakije.
Po obiranju je treba sadje čim prej prepeljati na mesto predelave. Priporočljivo je, da se predelava organizira hitro in enakomerno, da se prepreči kvarjenje sadja in razvoj neželenih mikroorganizmov.
Drobljenje sliv omogoča, da se fermentacija začne hitreje in poteka bolj enakomerno. Priporočljivo je odstraniti koščice ali vsaj poskrbeti, da ostanejo cele, saj lahko zdrobljene koščice povzročijo izrazitejšo aromo po koščicah, grenkobo in nižjo kakovost destilata.
Zdrobljena masa se položi v fermentacijske posode, ki naj bodo napolnjene približno do 4/5 svoje prostornine. Posode morajo biti zaprte tako, da omogočajo izhajanje ogljikovega dioksida, hkrati pa omejujejo dostop zraka.
Za pravilno fermentacijo so najpomembnejši dejavniki temperatura, vsebnost sladkorja v sadju, stopnja drobljenja in uporaba primernih kvasovk. Izbrane kvasovke je treba dodati v skladu z navodili proizvajalca, saj prispevajo k stabilnejšemu in zanesljivejšemu procesu fermentacije. Priporočena temperatura fermentacije je približno 16–20 °C, trajanje fermentacije pa je odvisno od pogojev in lahko traja približno od enega do štirih tednov.
Destilacija je faza, v kateri se alkohol in aromatične spojine ločijo od fermentirane drozge, hkrati pa se odstranijo tudi neželene hlapne in manj hlapne komponente. V praksi se pri šljivovici najpogosteje uporablja dvojna destilacija: najprej se proizvede destilat nižje jakosti, običajno imenovan mehka rakija, nato pa se ponovno destilira, da se pridobi končni destilat, znan kot prepek.
Ta metoda običajno daje čistejši, bolj uravnotežen in kakovostnejši destilat kot enkratna destilacija, saj omogoča natančnejše ločevanje frakcij.
Mehki destilat se pridobi s prvo destilacijo fermentirane drozge. Fermentirana drozga se vlije v kotel, pri čemer je treba paziti, da se kotel ne napolni preveč ter da ne pride do kipenja ali prenosa trdnih delcev v parno cev. Segrevanje mora biti postopno in enakomerno.
Namen prve destilacije ni proizvesti končne rakije za pitje, temveč iz drozge izločiti alkohol in aromatične spojine ter jih koncentrirati v tako imenovano mehko rakijo, ki bo služila kot surovina za drugo destilacijo.
Med prvo destilacijo se običajno loči manjši del začetne frakcije, nato se zbira glavni tok destilata, šibkejši končni del pa se loči kot frakcija patoke. V domači tehnološki literaturi o šljivovici se pogosto navaja, da prva destilacija daje mehki destilat približno 25–30% vol., pri čemer se začetek in konec toka ločujeta glede na jakost destilata in njegove senzorične lastnosti.
Te številke je treba razumeti kot praktično smernico in ne kot absolutno pravilo, saj so dejanski rezi odvisni od sorte slive, kakovosti drozge, tipa kotla in režima segrevanja.
Končni destilat, ali prepek, se pridobi z drugo destilacijo mehkega destilata. To je najpomembnejša faza destilacije za kakovost rakije, saj se tu frakcije ločujejo najbolj natančno: glave, srce in repi.
Za razliko od prve destilacije, kjer je cilj koncentrirati alkohol iz drozge, je namen druge destilacije ločiti srednji in najkakovostnejši del destilata, del z najboljšim ravnovesjem med alkoholom in tipično sadno aromo.
Drugo destilacijo je treba izvajati počasneje in previdneje kot prvo. Počasnejši tok destilata olajša zaznavanje prehodov med frakcijami in omogoča boljši nadzor kakovosti.
Znanstvene in tehnične študije sadnih destilatov kažejo, da se sestava hlapnih spojin med destilacijo spreminja: na začetku se sprošča več zelo hlapnih spojin; v srednjem toku prevladujejo etanol in zaželene arome; proti koncu pa se povečuje delež težjih komponent, ki lahko negativno vplivajo na čistost okusa. Zato se destilat deli na glave, srce in repe.
Glave so začetna frakcija destilacije. Vsebujejo večji delež zelo hlapnih spojin, kot so acetaldehid, etil acetat in druge spojine z ostro, prodorno in “zeleno” aromo. Zato se glave ne uporabljajo kot glavni izdelek, temveč se ločijo na začetku druge destilacije.
V praksi se ločevanje glav določa s kombinacijo vonja, okusa, delovne temperature, hitrosti toka in jakosti destilata, ne pa z eno samo fiksno številko.
Pomembno je poudariti, da se pri sadnih destilatih tema metanola pogosto preveč poenostavlja. Znanstveni pregledi kažejo, da metanol v sadnih žganjih nastaja predvsem iz pektina med predelavo sadja in fermentacijo, njegova porazdelitev med destilacijo pa ni enaka porazdelitvi tipičnih spojin “glav”.
To pomeni, da kakovost in varnost nista odvisni samo od zavrženja prvih nekaj mililitrov, temveč veliko bolj od kakovosti surovine, ohranjanja celih koščic, higiene, pravilne fermentacije in skrbnega vodenja celotnega procesa destilacije.
Srce je srednja in najdragocenejša frakcija destilacije. To je del, ki se ohrani kot osnova prihodnje rakije, saj vsebuje največji delež etanola skupaj z zaželenimi sadnimi aromami. Pravilno ločeno srce daje rakiji polnost, pitnost in čisto aromo slive.
Zbiranje srca se začne, ko izgine ostrina glav, in se konča, ko se v destilatu začnejo pojavljati težji, bolj oljnati in grobi toni, ki kažejo na prehod v repe.
Med drugo destilacijo se srce ne določa samo z alkoholometrom. Jakost alkohola je koristna smernica, vendar je v praksi senzorični nadzor enako pomemben.
Izkušen proizvajalec prehod iz glav v srce prepozna po mehčanju ostrih not in pojavu čistejše, bolj sadne arome. Prehod iz srca v repe se prepozna po upadu čistosti, pojavu težjih not in “repastem” zaključku. Znanstvene študije frakcij sadnih destilatov potrjujejo, da se sestava destilata spreminja postopoma, ne nenadoma, zato so rezi vedno tehnološka odločitev in ne ena sama fiksna meja.
Repi so končna frakcija destilacije. V tej frakciji se povečuje delež težjih in manj zaželenih komponent, kar povzroči bolj moten, bolj grob in manj čist aromatični profil. Zato se repi ločijo od srca takoj, ko začnejo prevladovati težje arome in ko jakost destilata občutno pade.
V tradicionalni destilacijski praksi se repi pogosto zbirajo ločeno in kasneje ponovno predelajo, vendar se ne mešajo z visokokakovostnim srcem, če je cilj proizvesti dobro šljivovico.
Visokokakovostno slivovo rakijo je mogoče dobiti le, če so vsi koraki izvedeni pravilno: izbira zdravih in zrelih plodov, pravilno drobljenje, skrbno vodena fermentacija, nadzorovana destilacija in ustrezno zorenje. Prav harmonija med temi fazami določa aromo, polnost in splošno kakovost končnega izdelka.
Svež destilat lahko kratek čas počiva v nevtralnih posodah za stabilizacijo, medtem ko se za zorenje in oplemenitenje najpogosteje uporabljajo hrastovi sodi. Med zorenjem rakija razvije kompleksnejšo aromo, mehkejši okus in svojo značilno barvo.
Po zorenju se rakija razredči na želeno jakost, najpogosteje okoli 40–45% vol., nato pa se napolni v ustrezno embalažo.
Sadno žganje, pridobljeno z destilacijo fermentirane drozge, pripravljene iz določene sorte hruške, najpogosteje tipa Williams. Hruškovo žganje Williams se odlikuje po zelo izraziti in prepoznavni sadni aromi, hkrati pa je tehnološko občutljivo. Plodovi hruške Williams vsebujejo razmeroma veliko aromatičnih spojin, njihova skupna kislost pa je nizka, zato je treba pri proizvodnji skrbno voditi pripravo drozge, fermentacijo in destilacijo, da se ohrani značilna sortna aroma in preprečijo izgube kakovosti. Ključni dejavniki so kakovost plodov, prilagoditev pogojev fermentacije, izbira kvasovk in pravilni rezi frakcij med destilacijo.
Izbira surovine in obiranje
Za proizvodnjo visokokakovostnega hruškovega žganja se uporabljajo zreli, zdravi in nepoškodovani plodovi. Obiranje se najpogosteje opravlja ročno, saj se tako zmanjšajo poškodbe in izgube soka, hkrati pa je mogoče že takoj grobo izločiti plodove slabše kakovosti. Premalo zreli plodovi ne dajo polne arome, gnili, plesnivi in močno poškodovani plodovi pa kvarijo drozgo in povečujejo tveganje za razvoj neželene mikroflore. V praksi se hruške Williams pogosto pustijo, da po obiranju še dodatno dozorijo, dokler se plod ne zmehča, porumeni in postane tehnološko primeren za predelavo. Zeleni plodovi se pustijo dozoreti, gnila mesta, peclji in deli, ki bi lahko poslabšali kakovost, pa se odstranijo.
Pri proizvodnji hruškovega žganja je faza dozorevanja posebej pomembna, saj se najbolj značilen aromatski profil razvije šele pri popolnoma zrelih plodovih. Proizvodnja kakovostnega destilata se začne s fermentacijo popolnoma zrelih plodov, prav zato, da se sortna aroma čim bolje ohrani in prenese v žganje.
Pranje, čiščenje in priprava plodov
Po obiranju in dozorevanju je treba plodove oprati in osušiti, da se z njihove površine odstranijo mehanske nečistoče in morebitni mikrobiološki onesnaževalci. Nato sledita pregled in čiščenje: odstranijo se gnila mesta, peclji in vsi deli, ki bi lahko negativno vplivali na fermentacijo ali v destilat vnesli tuje okuse. Kadar je mogoče, se odstranijo tudi semena, kar je upravičeno kot tehnološki ukrep, saj zmanjšuje tveganje za grobe in neželene tone v destilatu.
Za razliko od sliv pri hruškovem žganju ni vedno nujno grobo drobljenje takoj po sprejemu plodov, saj se plodovi po dozorevanju pogosto sami dovolj zmehčajo. Vendar je končni cilj pridobiti enakomerno sadno maso, primerno za fermentacijo, saj enakomerno zdrobljena drozga omogoča stabilnejše delovanje kvasovk in boljše sproščanje aromatičnih spojin.
Drobljenje plodov in priprava drozge
Drobljenje plodov hruške Williams se opravi samo takrat, ko je potrebno, torej kadar se plodovi med dozorevanjem niso dovolj zmehčali. Če so plodovi dobro dozoreli, pogosto zadostujeta stiskanje in homogenizacija med polnjenjem fermentacijske posode. Če je masa pregosta, se v praksi včasih doda manjša količina vode, da drozga postane primernejša za fermentacijo in kasnejše segrevanje v kotlu, vendar je pri tem potrebna velika previdnost, saj prekomerno redčenje zmanjša izkoristek in oslabi sortni značaj žganja.
Pri hruškovem žganju je pomembno, da drozga ni niti pregosta niti preveč razredčena. Pregosta masa otežuje enakomerno vrenje in povečuje tveganje za prismoditev med destilacijo, prevelika količina vode pa zmanjšuje koncentracijo raztopljenih arom in sladkorjev. Zato pravilno pripravljeno drozgo razumemo kot homogeno, lahko fermentabilno sadno maso z ohranjenim naravnim aromatskim potencialom.
Kislost drozge, kvasovke in hranila
Ena najpomembnejših značilnosti proizvodnje hruškovega žganja je naravno nizka kislost plodov, zato se po potrebi kislost drozge popravi do tehnološko ugodnega pH, in sicer nadzorovano, z merjenjem in uporabo ustreznih enoloških sredstev.
Uporaba izbranih kvasovk je pri hruškovem žganju prav tako zelo koristna, saj spontana fermentacija pogosto daje neenakomerne rezultate in lahko povzroči izgubo arome. V znanstvenem delu profesorja Ninoslava Nikićevića so bile fermentacijske različice z dodatkom aktivnih kvasovk in mineralnih soli del raziskave prav zato, ker fermentacija pomembno vpliva na kemijsko sestavo in senzorične lastnosti hruškovega žganja. Poleg kvasovk se lahko po potrebi dodajo tudi ustrezna hranila za kvasovke, vendar ponovno po tehnološkem priporočilu izdelka, ne po občutku.
Alkoholna fermentacija
Pripravljena drozga se nalije v fermentacijske posode, ki se ne napolnijo do vrha, temveč se pusti prost prostor za penjenje in sproščanje ogljikovega dioksida. Posoda mora biti zaprta tako, da CO₂ lahko izhaja, dostop zraka pa ostane omejen. Tako se zmanjša tveganje za oksidacijo in ocetno kvarjenje.
Pri proizvodnji hruškovega žganja fermentacija ne sme biti preburna. To je ena najpomembnejših tehnoloških razlik v primerjavi z nekaterimi drugimi sadnimi žganji. Fermentacijo popolnoma zrelih plodov je treba voditi počasi in pri nizki temperaturi, optimalno okoli 18 °C, da se dragocene aromatične spojine čim bolje ohranijo. Drozgo je treba ohranjati enakomerno, z vsakodnevnim mešanjem.
Fermentacija velja za končano, ko je praktično ves fermentabilni sladkor porabljen, ko se intenzivno sproščanje plina ustavi in ko se senzorično izgubi oster, aktiven fermentacijski vonj. V tehnologiji pa se je veliko zanesljiveje opreti na merjenje sladkorja in spremljanje poteka fermentacije kot zgolj na vonj. Dobro vodena fermentacija hruškovega žganja daje čisto, aromatično in stabilno fermentirano drozgo, ki mora takoj nadaljevati v nadaljnjo predelavo.
Čas med koncem fermentacije in destilacijo
Pri proizvodnji hruškovega žganja je posebej pomembno, da se destilacija izvede zelo kmalu po zaključku fermentacije. To ni zgolj splošno priporočilo, temveč eden najpomembnejših tehnoloških ukrepov. Po strokovnih virih je treba destilacijo fermentiranega zdrobljenega sadja izvesti v 48 urah po koncu fermentacije, da se ne bi povečala vsebnost škodljivih in grobih sestavin ter da se ne bi izgubila sekundarna aroma, nastala med vrenjem. Če to ni mogoče, je treba sod do destilacije hermetično zapreti.
Prva destilacija, pridobivanje mehkega destilata
Prva destilacija fermentirane drozge hruške Williams ima nalogo, da iz tropin loči alkohol in aromatične spojine ter jih prenese v tako imenovani mehki destilat oziroma surovo mehko žganje. Drozga se v kotel ne nalije do vrha, temveč le do približno 2/3 njegove prostornine, kar zmanjša tveganje za kipenje in prenos trdnih delov v parno cev. Pri sadnih tropinah, še posebej pri gostih hruškovih tropinah, je zaželeno, da ima kotel mešalo ali vsaj zaščito pred prismoditvijo. V znanstvenem delu o hruškovem žganju je navedeno, da je koristno, če je kotel opremljen z mešalom ali vsaj z bakreno rešetko, da se prepreči prismoditev vsebine.
Pri hruškovem žganju je pomembna ena posebnost, in sicer priporočilo, da se glave med prvo destilacijo ne ločujejo, da se ohrani več sortnih arom, rez pa se naredi med mehkim destilatom in šibko končno frakcijo. V delu Nikićevića je navedeno, da se pri destilaciji fermentirane drozge za pridobivanje surovega mehkega žganja glave ne ločujejo, medtem ko se srednja frakcija loči od šibke frakcije, ko povprečna jakost vsebine pade na približno 20% vol. Tvoj tekst omenja, da ima mehko žganje po prvi destilaciji približno 20–25% vol., medtem ko se pri nekaterih drugih različicah sadnih žganj navaja razpon približno 20–30% vol.; razlike so odvisne od surovine, aparata in vodenja procesa.
Druga destilacija, dvojna destilacija
Druga destilacija oziroma dvojna destilacija je najpomembnejša faza za končno kakovost hruškovega žganja. V kotel se da surovo mehko žganje iz prejšnjih šarž, destilacija pa se vodi previdneje in počasneje kot pri prvi destilaciji. Tvoj tekst pravilno poudarja, da se druga destilacija izvaja nežneje in z obveznim ločevanjem frakcij. Znanstvena dela prav tako kažejo, da so rezi frakcij pri hruškovem žganju odločilni za senzorično fineso in da je treba srednjo frakcijo skrbno ločiti od glav in repov.
Glave
Glave so začetna frakcija druge destilacije. Vsebujejo več lahko hlapnih spojin, zlasti acetaldehid in etil acetat, ki dajeta ostrino v vonju in grobost v okusu. V delu Nikićevića je navedeno, da se med redestilacijo hruškovega žganja glave ločijo v količini 0,5–1,5% prostornine surovega mehkega žganja, ki se ponovno destilira, pri čemer je manjši rez mogoč, kadar je bila začetna surovina odlične kakovosti. Tvoj tekst podaja podobno priporočilo 1–1,5%, kar spada v ta okvir. Vendar je treba v dobro napisanem strokovnem tekstu dodati, da se končni rez določa tudi senzorično, ne samo odstotkovno.
Srce
Srednja frakcija oziroma srce predstavlja glavni in najvrednejši del dvojne destilacije. Pri hruškovem žganju mora srce ohraniti značilno, čisto in intenzivno sortno aromo hruške. Znanstvena dela kažejo, da srednje frakcije ne smemo rezati prenizko, ker to vodi do izgube avtentične arome in polnosti. V delu iz leta 2005 je navedeno, da dosežena jakost srednje frakcije ne bi smela biti nižja od 45% vol., medtem ko je kot ugoden razpon za ločevanje srca naveden 50–55% vol., včasih pa je zaželeno celo do 60% vol. Tvoj tekst navaja, da naj bi bila srednja frakcija 55–58% vol., kar je povsem uporaben praktičen okvir, če se kombinira z vonjem in okusom kot glavnima kriterijema.
Repi
Repi so končna frakcija destilacije in vsebujejo več težjih, grobih in manj zaželenih komponent. Pri proizvodnji hruškovega žganja je treba prehod iz srca v repe opraviti pravočasno, preden destilat začne izgubljati čistost in kazati motnost, plehko-kisle ali grenke tone. Tvoj tekst to dobro opaža: rez v repe je treba opraviti pred motnostjo destilata in pred pojavom neželenih okusnih vtisov. Nato se repi ločujejo do skoraj popolnega izčrpanja alkohola iz kotla.
Enkratna in dvojna destilacija
Čeprav se hruškovo žganje tradicionalno pogosto proizvaja z dvojno destilacijo v klasičnem bakrenem kotlu, tvoj tekst pravilno omenja tudi sodobnejše aparate, ki omogočajo pridobitev destilata ustrezne jakosti v enem ciklu. Takšne naprave imajo elemente za okrepitev in prečiščevanje par, kot sta kratka kolona in deflegmator. Ne glede na konstrukcijo aparata pa osnovni tehnološki cilj ostaja enak: ohraniti sortno aromo hruškovega žganja in pravilno ločiti neželene frakcije. Novejše raziskave o destilaciji sadnih žganj potrjujejo, da režim segrevanja in refluks pomembno vplivata na sestavo destilata, zato imata pri proizvodnji hruškovega žganja hitrost procesa in nadzor energije veliko vlogo pri končni kakovosti.
Stabilizacija, zorenje in finalizacija
Za razliko od slivovega žganja se hruškovo žganje v strokovnih virih najpogosteje opisuje kot žganje, ki se uživa brezbarvno, po stabilizaciji v steklenih ali nerjavnih posodah. V delu iz leta 2016 je navedeno, da hruškovo žganje “nikoli ne zori v sodu”, ker se primarne aromatične komponente ne ujemajo dobro s sekundarnimi komponentami iz lesa. Podobno stališče je navedeno tudi v starejšem delu iz leta 2005: novo hruškovo žganje je ostro in neharmonično, zato potrebuje fizično stabilizacijo in postopno zorenje v steklu ali krom-nikljevih posodah vsaj približno 60 dni, nato pa se razredči do končne jakosti 40–45% vol.
Tvoj tekst omenja tudi možnost shranjevanja v hrastovem sodu. To ni povsem napačno, če gre za poseben stil izdelka, vendar je za klasično hruškovo žganje boljše in strokovno utemeljeno priporočilo, da se stara in stabilizira v nevtralnih posodah, da ostane brezbarvno in ohrani svoj izrazito sadni profil. Redčenje se izvaja postopoma, v več fazah, z destilirano ali demineralizirano vodo, ne pa nenadoma takoj po končani destilaciji. To je tudi v tvojem tekstu dobro poudarjeno in vredno ohraniti.
Zaključek
Proizvodnja hruškovega žganja zahteva več tehnološke natančnosti, kot se morda zdi na prvi pogled. Ni dovolj zgolj predelati hruške v žganje; bistveno je uporabiti popolnoma zrele in zdrave plodove, po potrebi korigirati kislost drozge, fermentacijo voditi počasi, nadzorovano in pri približno 18 °C, destilacijo izvesti takoj po končani fermentaciji ter med drugo destilacijo skrbno ločiti glave, srce in repe. Šele takrat dobimo pravo hruškovo žganje: brezbarvno, čisto, zelo aromatično in sortno prepoznavno.
Sodobna destilacija ne nadomešča tradicije. Naredi jo učinkovitejšo, natančnejšo in zanesljivejšo.
Pri klasičnem, tradicionalnem procesu proizvodnje žganja je pogosto potrebna dvojna destilacija. To pomeni več časa, večjo porabo energije in dodatno angažiranost med proizvodnjo. Njena največja prednost je prav tradicija, okus in slog destilata, na katerega so številni potrošniki že navajeni in mu ostajajo zvesti.
Sodoben kotel prinaša drugačen pristop. Na primeru 500-litrskega DES kotla z dvema kolonama je mogoče domače slivovo žganje destilirati s pomočjo kolone Aroma Max, ki čim bolj ohranja in prenaša naravno sadno aromo v končni destilat, hkrati pa omogoča hitrejši, čistejši in učinkovitejši proizvodni proces.
Primer procesa
Destilacija traja približno štiri ure in pol, proces pa se prekine pri približno 55% vol. Rezultat je približno 25 litrov končnega destilata.
Ključna razlika je v tem, da:
ni potrebe po dvojni destilaciji,
energija se ne porablja dvakrat,
ni ročnega pranja, zahvaljujoč vgrajenemu avtomatskemu CIP sistemu,
ni prismoditve, ker grelniki segrevajo vodo, voda pa nato enakomerno segreva drozgo.
Največje prednosti so jasne:
znaten prihranek časa, manjša poraba energije in visoka kakovost destilata.
Sodobna tehnologija ne spreminja tradicije.
Izboljšuje jo.
DES, naslednja raven destilacije.
To je tema, ki pogosto sproža razprave med ljudmi, ki destilirajo žgane pijače. Skoraj vedno se najde kdo, ki vztraja, da je debelejši baker ključ do boljše kakovosti in da brez njega ni mogoče proizvesti dobre sadne žganice. Na prvi pogled se to zdi logično, močnejši material bi moral pripeljati do boljšega rezultata. Vendar ko pogledamo nekoliko globlje, postane jasno, da stvari niso tako preproste.
Resnica je, da debelina bakra sama po sebi ne vpliva neposredno na kakovost destilata. Tisto, kar resnično naredi razliko, je baker kot material, saj ima sposobnost vezave neželenih spojin iz pare in s tem izboljša aromo in okus žgane pijače. Vendar para ne “ve”, ali je stena destilacijske naprave debela dva ali pet milimetrov. V stik pride samo s površino, ne pa z debelino materiala. Zato je napačno verjeti, da bo debelejši baker samodejno proizvedel boljšo žgano pijačo.
Ena največjih napak, ki jih ljudje delajo, je zamenjevanje kakovosti destilacijske naprave s kakovostjo žgane pijače. Destilacijska naprava iz debelejšega bakra je res kakovostnejši kos opreme, je stabilnejša, trpežnejša in lažja za uporabo. Vendar to ne pomeni, da bo sama po sebi proizvedla premium žgano pijačo. Če je drozga slaba, če fermentacija ni pravilno vodena ali če frakcije med destilacijo niso pravilno ločene, tega ne bo popravil noben baker. Destilacijska naprava je preprosto orodje, končni rezultat pa je odvisen od osebe, ki jo uporablja.
Debelina bakra postane pomembna predvsem takrat, ko se destilacijska naprava uporablja pogosto. Za tiste, ki destilirajo doma za lastne potrebe, so naprave iz tanjšega bakra povsem primerne. Za tiste, katerih potrebe so bistveno večje, na primer za storitvene destilarje ali proizvajalce, ki predelujejo velike količine, pa je ustrezno povečanje debeline bakra potrebno, da naprava prenese takšno raven uporabe.
Na koncu, ko upoštevamo vse, lahko rečemo, da debelina bakra ne poveča neposredno kakovosti žgane pijače, zmanjša pa verjetnost napak. In to je lahko eden najpomembnejših vidikov celotnega procesa. Pravo vprašanje torej ni, ali je baker čim debelejši, temveč ali je destilacijska naprava dobro izdelana in pravilno uporabljena.
