Sadno žganje, pridobljeno z destilacijo fermentirane drozge, pripravljene iz določene sorte hruške, najpogosteje tipa Williams. Hruškovo žganje Williams se odlikuje po zelo izraziti in prepoznavni sadni aromi, hkrati pa je tehnološko občutljivo. Plodovi hruške Williams vsebujejo razmeroma veliko aromatičnih spojin, njihova skupna kislost pa je nizka, zato je treba pri proizvodnji skrbno voditi pripravo drozge, fermentacijo in destilacijo, da se ohrani značilna sortna aroma in preprečijo izgube kakovosti. Ključni dejavniki so kakovost plodov, prilagoditev pogojev fermentacije, izbira kvasovk in pravilni rezi frakcij med destilacijo.
Izbira surovine in obiranje
Za proizvodnjo visokokakovostnega hruškovega žganja se uporabljajo zreli, zdravi in nepoškodovani plodovi. Obiranje se najpogosteje opravlja ročno, saj se tako zmanjšajo poškodbe in izgube soka, hkrati pa je mogoče že takoj grobo izločiti plodove slabše kakovosti. Premalo zreli plodovi ne dajo polne arome, gnili, plesnivi in močno poškodovani plodovi pa kvarijo drozgo in povečujejo tveganje za razvoj neželene mikroflore. V praksi se hruške Williams pogosto pustijo, da po obiranju še dodatno dozorijo, dokler se plod ne zmehča, porumeni in postane tehnološko primeren za predelavo. Zeleni plodovi se pustijo dozoreti, gnila mesta, peclji in deli, ki bi lahko poslabšali kakovost, pa se odstranijo.
Pri proizvodnji hruškovega žganja je faza dozorevanja posebej pomembna, saj se najbolj značilen aromatski profil razvije šele pri popolnoma zrelih plodovih. Proizvodnja kakovostnega destilata se začne s fermentacijo popolnoma zrelih plodov, prav zato, da se sortna aroma čim bolje ohrani in prenese v žganje.
Pranje, čiščenje in priprava plodov
Po obiranju in dozorevanju je treba plodove oprati in osušiti, da se z njihove površine odstranijo mehanske nečistoče in morebitni mikrobiološki onesnaževalci. Nato sledita pregled in čiščenje: odstranijo se gnila mesta, peclji in vsi deli, ki bi lahko negativno vplivali na fermentacijo ali v destilat vnesli tuje okuse. Kadar je mogoče, se odstranijo tudi semena, kar je upravičeno kot tehnološki ukrep, saj zmanjšuje tveganje za grobe in neželene tone v destilatu.
Za razliko od sliv pri hruškovem žganju ni vedno nujno grobo drobljenje takoj po sprejemu plodov, saj se plodovi po dozorevanju pogosto sami dovolj zmehčajo. Vendar je končni cilj pridobiti enakomerno sadno maso, primerno za fermentacijo, saj enakomerno zdrobljena drozga omogoča stabilnejše delovanje kvasovk in boljše sproščanje aromatičnih spojin.
Drobljenje plodov in priprava drozge
Drobljenje plodov hruške Williams se opravi samo takrat, ko je potrebno, torej kadar se plodovi med dozorevanjem niso dovolj zmehčali. Če so plodovi dobro dozoreli, pogosto zadostujeta stiskanje in homogenizacija med polnjenjem fermentacijske posode. Če je masa pregosta, se v praksi včasih doda manjša količina vode, da drozga postane primernejša za fermentacijo in kasnejše segrevanje v kotlu, vendar je pri tem potrebna velika previdnost, saj prekomerno redčenje zmanjša izkoristek in oslabi sortni značaj žganja.
Pri hruškovem žganju je pomembno, da drozga ni niti pregosta niti preveč razredčena. Pregosta masa otežuje enakomerno vrenje in povečuje tveganje za prismoditev med destilacijo, prevelika količina vode pa zmanjšuje koncentracijo raztopljenih arom in sladkorjev. Zato pravilno pripravljeno drozgo razumemo kot homogeno, lahko fermentabilno sadno maso z ohranjenim naravnim aromatskim potencialom.
Kislost drozge, kvasovke in hranila
Ena najpomembnejših značilnosti proizvodnje hruškovega žganja je naravno nizka kislost plodov, zato se po potrebi kislost drozge popravi do tehnološko ugodnega pH, in sicer nadzorovano, z merjenjem in uporabo ustreznih enoloških sredstev.
Uporaba izbranih kvasovk je pri hruškovem žganju prav tako zelo koristna, saj spontana fermentacija pogosto daje neenakomerne rezultate in lahko povzroči izgubo arome. V znanstvenem delu profesorja Ninoslava Nikićevića so bile fermentacijske različice z dodatkom aktivnih kvasovk in mineralnih soli del raziskave prav zato, ker fermentacija pomembno vpliva na kemijsko sestavo in senzorične lastnosti hruškovega žganja. Poleg kvasovk se lahko po potrebi dodajo tudi ustrezna hranila za kvasovke, vendar ponovno po tehnološkem priporočilu izdelka, ne po občutku.
Alkoholna fermentacija
Pripravljena drozga se nalije v fermentacijske posode, ki se ne napolnijo do vrha, temveč se pusti prost prostor za penjenje in sproščanje ogljikovega dioksida. Posoda mora biti zaprta tako, da CO₂ lahko izhaja, dostop zraka pa ostane omejen. Tako se zmanjša tveganje za oksidacijo in ocetno kvarjenje.
Pri proizvodnji hruškovega žganja fermentacija ne sme biti preburna. To je ena najpomembnejših tehnoloških razlik v primerjavi z nekaterimi drugimi sadnimi žganji. Fermentacijo popolnoma zrelih plodov je treba voditi počasi in pri nizki temperaturi, optimalno okoli 18 °C, da se dragocene aromatične spojine čim bolje ohranijo. Drozgo je treba ohranjati enakomerno, z vsakodnevnim mešanjem.
Fermentacija velja za končano, ko je praktično ves fermentabilni sladkor porabljen, ko se intenzivno sproščanje plina ustavi in ko se senzorično izgubi oster, aktiven fermentacijski vonj. V tehnologiji pa se je veliko zanesljiveje opreti na merjenje sladkorja in spremljanje poteka fermentacije kot zgolj na vonj. Dobro vodena fermentacija hruškovega žganja daje čisto, aromatično in stabilno fermentirano drozgo, ki mora takoj nadaljevati v nadaljnjo predelavo.
Čas med koncem fermentacije in destilacijo
Pri proizvodnji hruškovega žganja je posebej pomembno, da se destilacija izvede zelo kmalu po zaključku fermentacije. To ni zgolj splošno priporočilo, temveč eden najpomembnejših tehnoloških ukrepov. Po strokovnih virih je treba destilacijo fermentiranega zdrobljenega sadja izvesti v 48 urah po koncu fermentacije, da se ne bi povečala vsebnost škodljivih in grobih sestavin ter da se ne bi izgubila sekundarna aroma, nastala med vrenjem. Če to ni mogoče, je treba sod do destilacije hermetično zapreti.
Prva destilacija, pridobivanje mehkega destilata
Prva destilacija fermentirane drozge hruške Williams ima nalogo, da iz tropin loči alkohol in aromatične spojine ter jih prenese v tako imenovani mehki destilat oziroma surovo mehko žganje. Drozga se v kotel ne nalije do vrha, temveč le do približno 2/3 njegove prostornine, kar zmanjša tveganje za kipenje in prenos trdnih delov v parno cev. Pri sadnih tropinah, še posebej pri gostih hruškovih tropinah, je zaželeno, da ima kotel mešalo ali vsaj zaščito pred prismoditvijo. V znanstvenem delu o hruškovem žganju je navedeno, da je koristno, če je kotel opremljen z mešalom ali vsaj z bakreno rešetko, da se prepreči prismoditev vsebine.
Pri hruškovem žganju je pomembna ena posebnost, in sicer priporočilo, da se glave med prvo destilacijo ne ločujejo, da se ohrani več sortnih arom, rez pa se naredi med mehkim destilatom in šibko končno frakcijo. V delu Nikićevića je navedeno, da se pri destilaciji fermentirane drozge za pridobivanje surovega mehkega žganja glave ne ločujejo, medtem ko se srednja frakcija loči od šibke frakcije, ko povprečna jakost vsebine pade na približno 20% vol. Tvoj tekst omenja, da ima mehko žganje po prvi destilaciji približno 20–25% vol., medtem ko se pri nekaterih drugih različicah sadnih žganj navaja razpon približno 20–30% vol.; razlike so odvisne od surovine, aparata in vodenja procesa.
Druga destilacija, dvojna destilacija
Druga destilacija oziroma dvojna destilacija je najpomembnejša faza za končno kakovost hruškovega žganja. V kotel se da surovo mehko žganje iz prejšnjih šarž, destilacija pa se vodi previdneje in počasneje kot pri prvi destilaciji. Tvoj tekst pravilno poudarja, da se druga destilacija izvaja nežneje in z obveznim ločevanjem frakcij. Znanstvena dela prav tako kažejo, da so rezi frakcij pri hruškovem žganju odločilni za senzorično fineso in da je treba srednjo frakcijo skrbno ločiti od glav in repov.
Glave
Glave so začetna frakcija druge destilacije. Vsebujejo več lahko hlapnih spojin, zlasti acetaldehid in etil acetat, ki dajeta ostrino v vonju in grobost v okusu. V delu Nikićevića je navedeno, da se med redestilacijo hruškovega žganja glave ločijo v količini 0,5–1,5% prostornine surovega mehkega žganja, ki se ponovno destilira, pri čemer je manjši rez mogoč, kadar je bila začetna surovina odlične kakovosti. Tvoj tekst podaja podobno priporočilo 1–1,5%, kar spada v ta okvir. Vendar je treba v dobro napisanem strokovnem tekstu dodati, da se končni rez določa tudi senzorično, ne samo odstotkovno.
Srce
Srednja frakcija oziroma srce predstavlja glavni in najvrednejši del dvojne destilacije. Pri hruškovem žganju mora srce ohraniti značilno, čisto in intenzivno sortno aromo hruške. Znanstvena dela kažejo, da srednje frakcije ne smemo rezati prenizko, ker to vodi do izgube avtentične arome in polnosti. V delu iz leta 2005 je navedeno, da dosežena jakost srednje frakcije ne bi smela biti nižja od 45% vol., medtem ko je kot ugoden razpon za ločevanje srca naveden 50–55% vol., včasih pa je zaželeno celo do 60% vol. Tvoj tekst navaja, da naj bi bila srednja frakcija 55–58% vol., kar je povsem uporaben praktičen okvir, če se kombinira z vonjem in okusom kot glavnima kriterijema.
Repi
Repi so končna frakcija destilacije in vsebujejo več težjih, grobih in manj zaželenih komponent. Pri proizvodnji hruškovega žganja je treba prehod iz srca v repe opraviti pravočasno, preden destilat začne izgubljati čistost in kazati motnost, plehko-kisle ali grenke tone. Tvoj tekst to dobro opaža: rez v repe je treba opraviti pred motnostjo destilata in pred pojavom neželenih okusnih vtisov. Nato se repi ločujejo do skoraj popolnega izčrpanja alkohola iz kotla.
Enkratna in dvojna destilacija
Čeprav se hruškovo žganje tradicionalno pogosto proizvaja z dvojno destilacijo v klasičnem bakrenem kotlu, tvoj tekst pravilno omenja tudi sodobnejše aparate, ki omogočajo pridobitev destilata ustrezne jakosti v enem ciklu. Takšne naprave imajo elemente za okrepitev in prečiščevanje par, kot sta kratka kolona in deflegmator. Ne glede na konstrukcijo aparata pa osnovni tehnološki cilj ostaja enak: ohraniti sortno aromo hruškovega žganja in pravilno ločiti neželene frakcije. Novejše raziskave o destilaciji sadnih žganj potrjujejo, da režim segrevanja in refluks pomembno vplivata na sestavo destilata, zato imata pri proizvodnji hruškovega žganja hitrost procesa in nadzor energije veliko vlogo pri končni kakovosti.
Stabilizacija, zorenje in finalizacija
Za razliko od slivovega žganja se hruškovo žganje v strokovnih virih najpogosteje opisuje kot žganje, ki se uživa brezbarvno, po stabilizaciji v steklenih ali nerjavnih posodah. V delu iz leta 2016 je navedeno, da hruškovo žganje “nikoli ne zori v sodu”, ker se primarne aromatične komponente ne ujemajo dobro s sekundarnimi komponentami iz lesa. Podobno stališče je navedeno tudi v starejšem delu iz leta 2005: novo hruškovo žganje je ostro in neharmonično, zato potrebuje fizično stabilizacijo in postopno zorenje v steklu ali krom-nikljevih posodah vsaj približno 60 dni, nato pa se razredči do končne jakosti 40–45% vol.
Tvoj tekst omenja tudi možnost shranjevanja v hrastovem sodu. To ni povsem napačno, če gre za poseben stil izdelka, vendar je za klasično hruškovo žganje boljše in strokovno utemeljeno priporočilo, da se stara in stabilizira v nevtralnih posodah, da ostane brezbarvno in ohrani svoj izrazito sadni profil. Redčenje se izvaja postopoma, v več fazah, z destilirano ali demineralizirano vodo, ne pa nenadoma takoj po končani destilaciji. To je tudi v tvojem tekstu dobro poudarjeno in vredno ohraniti.
Zaključek
Proizvodnja hruškovega žganja zahteva več tehnološke natančnosti, kot se morda zdi na prvi pogled. Ni dovolj zgolj predelati hruške v žganje; bistveno je uporabiti popolnoma zrele in zdrave plodove, po potrebi korigirati kislost drozge, fermentacijo voditi počasi, nadzorovano in pri približno 18 °C, destilacijo izvesti takoj po končani fermentaciji ter med drugo destilacijo skrbno ločiti glave, srce in repe. Šele takrat dobimo pravo hruškovo žganje: brezbarvno, čisto, zelo aromatično in sortno prepoznavno.
