Zakaj DES zaposluje osebe z invalidnostjo?

Ena od stvari, o katerih se pogosto sprašujemo, je, ali bi morali zaposlovati osebe z invalidnostjo. Redkeje pa se vprašamo, kaj pridobimo, ko to naredimo na pravi način.

Iz mojih izkušenj zaposlovanje oseb z invalidnostjo ne pomeni le izpolnjevanja zakonske obveznosti, temveč prinaša tudi resno spremembo kulture. Uči nas jasnejše komunikacije, večje potrpežljivosti, natančnejšega dogovarjanja, manj domnevanja in več preverjanja.

Delovno okolje postane bolj humano, ne le za osebe z invalidnostjo, temveč za vse zaposlene. Organizacija preneha biti prostor, kjer se samo proizvaja, in postane prostor, kjer se ljudje učijo delati skupaj, kljub razlikam.

Ko govorimo o invalidnosti, najpogosteje pomislimo na tisto, kar je vidno, gibanje s pomočjo pripomočkov, okvaro vida ali sluha. To so resničnosti, ki jih zlahka prepoznamo, vendar obstajajo tudi nevidne težave.

Včasih je izziv počasnejša obdelava informacij. Včasih je potrebnih več ponovitev, jasnejša navodila ali več časa, da se naloga razume in opravi. V proizvodnji, kjer se merita tempo in učinkovitost, se te razlike zlahka napačno razumejo kot malomarnost ali nezainteresiranost. Pogosto tudi oseba sama nima jasnega uvida, da gre za vprašanje zmožnosti, temveč le občutek, da potrebuje več časa, da ji je nekaj težje kot drugim ali da je taka že od otroštva.

Zato se inkluzija ne začne le z rampo pri vhodu. Začne se z razumevanjem, potrpežljivostjo in načinom, kako komuniciramo. Prava inkluzija ni v tem, da vsi delajo enako, temveč v tem, da vsak dobi priložnost, da dela najbolje, kot zmore.

Ena takšnih potrditev je, ko si oseba z invalidnostjo upa oditi v drugo delovno okolje… nato pa se po mesecu ali dveh vrne. Letos smo imeli dva taka primera. Novejši mi je še posebej pri srcu, ker gre za osebo z okvaro sluha, delavno, sposobno in usmerjeno v delo. Vrnil se ni zato, ker “tam ni zmogel”, ampak zato, ker je tukaj prepoznan.

Tukaj ljudje vedo, kako ga nagovoriti, ga med govorom pogledati v obraz in da rahel dotik po rami ustvari čustveni ton. Nianse, ki jih drugi morda niti ne opazijo, našemu sodelavcu pomenijo varnost, toplino in pripadnost.

Zaposlovanje oseb z invalidnostjo ni dejanje dobrote ali usmiljenja. Je odločitev, da dolgoročno gradimo stabilnejše, zrelejše in bolj zdravo delovno okolje.